Resna tema za začetek, ampak jo je treba na glas obravnavati, še posebej zato, ker se tako veliko otrok bori z izzivi pri pouku, ko vstopijo v šolo (v Avstraliji je takšnih otrok 22%). In verjeli ali ne, vse se začne v prvih letih življenja. Dr. Stephen Grossberg, kognitivni znanstvenik, teoretski psiholog, ki se ukvarja z računalniškimi modeli in pristopi v psihologiji, nevroznanstvenik, matematik, biomedicinski inženir in nevromorfni tehnolog na Bostonski univerzi, se podrobno ukvarja z raziskovanjem načinov, kako se možgani učijo. Razvil je kompleksen model, ki opisuje bistvene procese in izkušnje, ki jih mora imeti otrok za optimalni razvoj svojih možganov. V nadaljevanju je navedenih nekaj ključnih izkušenj.
Le-to je še posebej bistvenega pomena v prvih dveh letih življenja oziroma dokler otrok ne začne govoriti. Refleksni gibi dojenčku omogočijo prvo prostorsko orientacijo in zavedanje samega sebe. To sproži proces mišljenja.
Mišljenje nastane kot posledica gibanja. V živalskem svetu imajo živali z enostavnimi gibalnimi vzorci preproste možgane. Živali s kompleksnimi gibalnimi vzorci imajo kompleksnejše možgane. Rodolfo Llinãs, znan po ključnem odkritju o funkciji nevronov v možganih, pravi: »To, čemur pravimo ‘mišljenje’, je evolucijsko ponotranjenje gibanja« (2001), in brez gibanja, ki stimulira možganske celice, možgani ne morejo rasti in vzpostavljati povezav. Vaja gibanja je pomembna za učenje. Možgani nenehno filtrirajo informacije in na koncu izberejo le stalne, torej tiste, ki jih dobivajo redno ali pogosto, nestalne pa ignorirajo. Zato je vaja pomembna, ker mora otrok v rednih intervalih vaditi določeno spretnost, da jo možgani potem avtomatsko vgradijo v svoj nabor usvojenih veščin oz. spretnosti.
Dojenčki in malčki se učijo po procesu, ki mu je Piaget rekel »krožne reakcije« – gre za naključne gibe, ki povzročijo rezultat. Ta rezultat je otrokom všeč, zato gib skušajo ponoviti znova in znova, dokler jim ponovno ne uspe. Na ta način se gradijo spretnosti, pomembne za učenje. Ko se gibamo, različno spodbujamo obe polovici možganov, kar možganom omogoča nenehno posodabljanje tistega, kar pozna, nam pa, da se razvijemo v vedoča bitja. Da bi se možgani naučili novih nalog, ni dovolj samo gibanje. Potrebni so tudi otrokova pozornost, zavedanje in entuziazem. Za otroke z nevrološkimi razvojnimi težavami so najboljši počasni gibi, ki morajo biti narejeni nežno in pozorno, saj zmanjševanje moči in intenzivnosti povečuje občutljivost.
Mi moramo postati pozorni hitro in ob pravem času, odločeni, da bomo ukrepali, in izvesti ustrezno dejanje. Dojenčke in otroke najbolj motivirajo radovednost, pozitivnost in entuziazem. To nam pomaga razumeti in osmisliti svet okoli sebe ter nam posledično omogoča delovati in se učinkovito odzivati na spreminjajoč se svet okrog nas. Tako kot moramo znati poslušati, moramo primerno izbrati ustrezen trenutek za izvajanje gibov. Vaja, gibalne izkušnje in prilagodljivo časovno usklajevanje nam omogočajo odziv na določen dražljaj v pravem trenutku. Odrasli možgani se naučijo odzvati še pred »razmislekom«. To se pogosto zgodi pred ali po tem, ko ga pričakujemo.
Le-to je še posebej bistvenega pomena v prvih dveh letih življenja oziroma dokler otrok ne začne govoriti. Refleksni gibi dojenčku omogočijo prvo prostorsko orientacijo in zavedanje samega sebe. To sproži proces mišljenja.
Mišljenje nastane kot posledica gibanja. V živalskem svetu imajo živali z enostavnimi gibalnimi vzorci preproste možgane. Živali s kompleksnimi gibalnimi vzorci imajo kompleksnejše možgane. Rodolfo Llinãs, znan po ključnem odkritju o funkciji nevronov v možganih, pravi: »To, čemur pravimo ‘mišljenje’, je evolucijsko ponotranjenje gibanja« (2001), in brez gibanja, ki stimulira možganske celice, možgani ne morejo rasti in vzpostavljati povezav. Vaja gibanja je pomembna za učenje. Možgani nenehno filtrirajo informacije in na koncu izberejo le stalne, torej tiste, ki jih dobivajo redno ali pogosto, nestalne pa ignorirajo. Zato je vaja pomembna, ker mora otrok v rednih intervalih vaditi določeno spretnost, da jo možgani potem avtomatsko vgradijo v svoj nabor usvojenih veščin oz. spretnosti.
Dojenčki in malčki se učijo po procesu, ki mu je Piaget rekel »krožne reakcije« – gre za naključne gibe, ki povzročijo rezultat. Ta rezultat je otrokom všeč, zato gib skušajo ponoviti znova in znova, dokler jim ponovno ne uspe. Na ta način se gradijo spretnosti, pomembne za učenje. Ko se gibamo, različno spodbujamo obe polovici možganov, kar možganom omogoča nenehno posodabljanje tistega, kar pozna, nam pa, da se razvijemo v vedoča bitja. Da bi se možgani naučili novih nalog, ni dovolj samo gibanje. Potrebni so tudi otrokova pozornost, zavedanje in entuziazem. Za otroke z nevrološkimi razvojnimi težavami so najboljši počasni gibi, ki morajo biti narejeni nežno in pozorno, saj zmanjševanje moči in intenzivnosti povečuje občutljivost.
Mi moramo postati pozorni hitro in ob pravem času, odločeni, da bomo ukrepali, in izvesti ustrezno dejanje. Dojenčke in otroke najbolj motivirajo radovednost, pozitivnost in entuziazem. To nam pomaga razumeti in osmisliti svet okoli sebe ter nam posledično omogoča delovati in se učinkovito odzivati na spreminjajoč se svet okrog nas. Tako kot moramo znati poslušati, moramo primerno izbrati ustrezen trenutek za izvajanje gibov. Vaja, gibalne izkušnje in prilagodljivo časovno usklajevanje nam omogočajo odziv na določen dražljaj v pravem trenutku. Odrasli možgani se naučijo odzvati še pred »razmislekom«. To se pogosto zgodi pred ali po tem, ko ga pričakujemo.
