Dojenčki ljubijo premikanje. To lahko ugotovimo že z opazovanjem dojenčkov in njihovih frustracij, kadar so nemobilni. In velikokrat starši v zmotnem prepričanju, da bodo otroku pomagali, le-tega prezgodaj posedejo. Na žalost takšen položaj, naredi več škode kot koristi. Namesto da bi utrjevali svoje trebušne mišice, ki so potrebne za premikanje, dosežemo ravno obratno. Če si pogledamo primer petmesečne deklice Ane, ki ležeča na trebuščku opazuje svojo starejšo sestrico pri igri s pisanimi in zabavnimi igračami. “Tudi jaz bi rada imela te igrače!” si misli Ana, ki pa se še ne zna premikati in zato prične tarnati. Njeni starši to tarnanje takoj skušajo omiliti in jo posedejo, podprejo z blazinami, ji v roke položijo igračko in Ana je videti zadovoljna. Toda ali so ji s tem dejanjem res koristili?
Anino telo v tem trenutku še ni zrelo oz. razvito za tako dvignjen položaj. To bo zmogla storiti sama, ko bodo njeni možgani in telo na to pripravljeni. Ko bodo njene mišice in kontrola ravnotežja primerno razviti, nekje okrog šestega meseca, bo lahko sedla sama in brez pomoči staršev.
To se v večini primerov zgodi, ko je dojenčkova mišična moč v nogah, rokah, ramenih in hrbtu primerno razvita zaradi plazenja po trebuščku in ko so možgani zreli do točke, da so prisotni potrebni refleksi za zdrav razvoj ravnotežja, gibanja, premikanja, drže in stabilnosti.
Primeren vrstni red otrokovega razvoja je sledeč: obračanje, vrtenje, potiskanje nazaj in naprej, nato sledi plazenje po trebuščku in končno vzpenjajoče plazenje. Nekako istočasno kot se otrok prične vzpenjati na nogice in rokice, se bo postavil tudi v sedeči položaj. Če jih torej sami pred tem že posedamo, posegamo v njihov naravni razvoj sposobnosti, ki so vse nujno potrebne za kasnejši razvoj telesa in učenja. S takšnimi prezgodnjimi dejanji otroku odvzamemo čas za “trebušček” in to pomeni, manj gibanja in utrjevanja mišic in posledično slabši razvoj za otrokovo telo pomembnih refleksov. Preden lahko Ana torej sedi, mora biti sposobna nadzorovati glavo in jo primerno premikati glede na premikanje. S tem pa tudi lažje kontroli mišice v očeh in vidno zaznavanje. Nadzor glave pa se v položaju “plazečega se trebuščka” veliko hitreje pridobi, kot v katerikoli drugi poziciji.
Zato se je potrebno izogibati uporabi stolčkov ali hojic, ki otroka prezgodaj silijo k sedenju oz. pokončni drži, saj mu s tem odvzamemo možnost za razvoj in jačanje mišic, potrebnih za plazenje in vzpenjanje.
Tako nikoli ne prehitevamo narave in otroka silimo v neprimerne položaje. Namesto tega raje poskrbimo za primerno okolje in veliko priložnosti za telesni in umski razvoj otroka.
- Dajmo otroku veliko priložnosti za plazenje na trebuhu in ga k temu spodbujajmo. Ponudimo mu različne igre na trebuhu in vestibularne stimulacije (obračanje, vrtenje, zibanje, plesanje, premikaje); to pripomore k razvoju in dobri drži otroka.
- Masirajmo otroka; to stimulira obtok krvi tudi po mišicah in pomaga pri razvoju mišičnega tonusa, ki je pomemben za mirno in koordinirano premikanje. Če otrok je gosto hrano, preden lahko sedi pokonci, pediatri priporočajo za otoka položaj, kjer je njegova glavica dobro podprta, da ne pride do zadušitve. Če ga v takšen položaj postavimo umetno, še preden je tega sposoben sam, mu lahko glava pade, ko se njegova hrbtenica upogne in to je lahko še bolj nevarno. Zato je najbolj priporočljivo, da otroka, ki uživa gosto hrano in ima težave refluksom, hrani v naročju. V tem primeru lahko primerno odreagiramo, če bi prišlo do bruhanja hrane.
- Ne uporabljamo stolčkov za hranjenje, ko so “čudežno” ustvarjeni za otroke, ki še ne zmorejo sedeti.
Otroka veliko objemamo in mu nudimo svojo brezpogojno ljubezen, saj le na tak način resnično ustvarimo idealne pogoje za zdrav razvoj otroka. Vestibularne aktivnosti niso samo zabavne in prijetne, so torej tudi zelo koristne. Poleg vseh zgoraj naštetih razlogov pa otroka tudi pripravijo na to, da ne postanejo preobčutljivi na gibanje v kasnejših letih in ne zamudijo številnih odličnih ter zabavnih gibalnih aktivnosti.
