Otroci z vadbo KindyROO/GymbaROO pridobijo veščine, ki so zelo dobrodošle pri pouku. Učitelji povedo, da so otroci zaradi te vadbe telesno močni in čustveno zreli, da nimajo težav pri tkanju prijateljskih vezi ter da so željni učenja, kar počnejo z zadovoljstvom in s samozavestjo. Mnogi učitelji poročajo, da otroci, ki so obiskovali vadbo KindyROO/GymbaROO, v razredu izstopajo. Kaj je torej tisto pri vadbi KindyROO/GymbaROO, kar pripravi otroke na učenje in uspeh v šoli?
Glavni razlog ustanovitve vadbe KindyROO/GymbaROO je bil otrokom omogočiti pripravljenost na učenje takoj ob vstopu v učilnico. Margaret Sassé, ustanoviteljica vadbe GymbaROO, je pred ustanovitvijo dvajset let delala s šoloobveznimi otroki s težavami pri učenju. Ugotovila je, da so bili ti otroci pravzaprav zelo bistri, da pa so v prvih letih življenja zamujali z doseganjem mejnikov v razvoju, kar jim je preprečilo uspešno učenje. Raziskave kažejo, da imajo v šoli težave skoraj vsi otroci, ki v šolo vstopijo z razvojnimi zaostanki. Nekateri šolanja ne končajo. V Avstraliji je trenutno takšnih otrok petina.
Biti razvojno pripravljen na šolo pomeni veliko več kot biti dovolj star za vstop v šolo. Pomeni imeti vzpostavljene nevrološke povezave in ustrezno organizacijo v možganih. Otroci brez izkušenj, ki možganom omogočajo ustvariti »napeljavo« za razvojno pripravljenost, bodo izpostavljeni nevarnosti slabšega šolskega uspeha. Več o tem lahko preberete na naslednji spletni strani: School Readiness: Is my child ready for school? A checklist (= slov. Ali je moj otrok pripravljen na šolo? Kontrolni seznam.)
Program KindyROO/GymbaROO je posebej zasnovan tako, da otrokove možgane in telo pripravi na zahtevnejše izzive, ki jih zahtevata šola in visokošolsko izobraževanje, hkrati pa zagotavlja, da so se otroci telesno in nevrološko pripravljeni učiti. Zgodnje gibalne izkušnje otrokom omogočijo stimulacijo in veščine, ki so ključna podlaga za zapleteno mišljenje, dejanja in življenje. Gibanje namreč spodbuja VSE dele možganov, pomembne za učenje. Ko se rodimo, se moramo razvijati po specifičnem zaporedju razvojnih mejnikov. Ti gibalni mejniki sovpadajo s fazami razvoja možganov. Gibi in njihova kakovost znotraj vsake razvojne faze določajo stopnjo rasti možganov, posledično pa kakovost podlage za učenje. Veliko pravilno izvedenih gibov ne vodi le do dobre telesne pripravljenosti, temveč tudi bistveno prispeva k vzpostavljanju pomembnih nevroloških povezav, ključnih za učenje. Gibanje je bistvenega pomena za aktivacijo primitivnih refleksov (če se otrok ne giba, pa to pomeni njihovo zaviranje) ter dozorevanje refleksov, povezanih s telesno držo.
V prvih mesecih življenja so refleksi najprej pomembni za preživetje, kasneje pa se z njimi dojenčki naučijo začutiti prve gibe, ki so rezultat teh avtomatskih vzorcev. Od te točke naprej se dojenčki naučijo svoje refleksno gibanje vedno bolj nadzirati, kar pa je odvisno od priložnosti in časa, ki ga dobijo za vajo. Sčasoma postajajo mobilni, najprej na svojih trebuščkih, potem pa kobacajoč se po rokah in kolenih. Primitivni refleksi so odgovorni za to, da se dojenček sploh začne gibati ter za razvoj njegovega ravnotežja, mišičnega tonusa, kontrole glave, vida in celo za razvoj kvalitete uporabe dlani in stopal.
Kako to pomaga učenju v šoli? Ti gibalni vzorci stimulirajo možgane k razvoju bistvenih živčnih povezav, ki ustvarijo trdno podlago za mišljenje višjega reda in učenje. To lahko primerjamo z rastjo drevesa. Če ima močno korenino in deblo, bo imelo tudi zdrave, debele veje, na katerih bo zrasla obilica listov, cvetov in plodov.
Študija Millenium Cohort, v kateri so strokovnjaki opazovali 62.000 posameznikov Združenega kraljestva od rojstva do odrasle dobe, je pokazala, da se bodo tisti dojenčki, ki so pri devetih mesecih odlično usvojili vse gibalne mejnike (to sta plazenje in kobacanje), najverjetneje v šoli znali bolje učiti kot ostali. Če primitivnih refleksov otrok ne zna nadzirati ali jih »integrirati« skozi gibalne izkušnje, ostane centralni živčni sistem manj razvit, kar se v kasnejši dobi v šoli pri otroku pokaže v obliki neprimernega vedenja, pomanjkanja nadzora nad impulzivnostjo, slabih socialnih veščin in težav pri učenju, četudi je sicer inteligenten. Naša čutila pošiljajo informacije o okolju v naše možgane. Tako možgani ne spoznavajo le telesa, temveč tudi, kaj se dogaja v njegovi neposredni okolici, in kako se najbolje odzvati na dražljaje iz okolja. Ta krog senzorno-motoričnih povratnih informacij poskrbi, da otrok razvije zavedanje telesa, ravnotežje, koordinacijo, kontrolo telesne drže in avtomatičnost gibov (to pomeni, da jih počnejo avtomatsko, ne da bi o njih razmišljali). Več vaje kot je živčni sistem dobi pri pošiljanju in sprejemanju sporočil, bolj učinkovito deluje in bolje otrok obvlada veščino, ki se je priuči.
Kako to pomaga učenju v šoli?
Otroci, ki so avtomatsko uglašeni s svojim telesom in se dobro zavedajo svojega telesa, imajo dobro ravnotežje, kontrolo telesne drže in koordinacijo, znajo sedeti pri miru in pozorno poslušati učitelja. Znajo se koncentrirati, slediti zaporedju navodil in izpolniti zahtevane šolske naloge, ne da bi jih pri tem karkoli zmotilo in odvrnilo njihovo pozornost. Otroci, ki ne razvijejo dobrega zavedanja telesa, pa lahko postanejo okorni, nerodni, nekoordinirani in pogosto v šoli dosegajo podpovprečne rezultate. Taki otroci bodo s težavo dosegli avtomatičnost svojih gibov, zato postaneta mišljenje in gibanje problematična. Sposobnost »mišljenja in gibanja« je osnova za vso koordinirano gibanje in postane vse pomembnejše s starostjo vašega otroka. Pisanje, rokovanje z orodjem, šport, celo poznavanje občutka dobro uravnovešenega telesa za sedenje pri mizi – vse to obsega »mišljenje in gibanje«. Veliko pravilno izvedenih gibov je zagotovilo, da otroci razvijejo notranje (nenamerno) zavedanje obeh strani telesa in postanejo »lateralizirani«. To otrokom omogoči tako premikanje posameznih delov telesa, neodvisno od drugih, kot hkratnega premikanja dveh ali več delov telesa. Omogoča pa jim tudi doseganje kompleksnejših ravni možganskega delovanja. Pri vstopu v šolo bi moral vsak otrok dobro obvladati delovanje dominantne roke in biti sposoben prečiti srednjo črto telesa. Starši se morda ne zavedajo, da imajo majhni otroci nevidno črto, ki poteka vzdolž sredine njihovega telesa, od glave do prstov na nogah. Otroci morajo biti sposobni zlahka prečkati to črto z rokami, nogami in očmi, ne da bi pri tem obračali glavo ali telo. Sposobnost brez težave večkrat prečkati srednjo črto kaže, da so otroci lateralizirani in pripravljeni na mišljenje višjega reda. To je bistvenega pomena za uspeh v šoli in pri športu.
Kako to pomaga učenju v šoli?
Otroci z odličnimi motoričnimi sposobnostmi so pogosto tudi dobri učenci. Raziskovalca Martinez Hernandez in Caçola sta odkrila, da na podlagi motoričnih sposobnosti pri štiriletnih otrocih lahko napovemo njihove kognitivne sposobnosti. Nelateraliziranemu otroku bo učenje predstavljalo večjo težavo. Če njegove oči ne prečkajo srednje črte telesa, ne morejo zlahka slediti besedam na strani knjige, kar vodi v bralne težave; če z rokama ne zmore seči na nasprotno stran svojega telesa, ima težave pri pisanju, obrača papir in nerodno sedi. Ko se otroci gibajo, razvijajo vidno-zaznavne in vizualno-motorične veščine. Bolj kot jih obvladajo ob vstopu v šolo, uspešnejši so pri branju, pisanju, matematiki in ostalih predmetih. Sposobnost razumevanja zvočnih zaporedij oz. sekvenc in njihovega priklica iz spomina ter dobro razvito časovno zavedanje sta pomembni za zapomnitev zaporedja gibov, dogodkov, števil, črk ali besed. Če otrok nima dobrega časovnega zavedanja in ne obvladuje sekvenc (zaporedij, sosledij), bo imel težave pri učenju in logičnem razmišljanju, saj si bo težko zapomnil zaporedje dogodkov, ki je vodilo do njegovih zaključkov ali odločitev.
Nevroznanstvene študije potrjujejo, da gibanje in glasbene izkušnje v zgodnjem obdobju življenja spodbujajo razvoj veščin na področju sluha, besednega spomina, jezika, govora, zaznavanja, koordinacije, pismenosti, matematike itd. Gibanje ni le ključna pot do zdravega razvoja možganov, temveč igra veliko vlogo tudi pri izkoriščanju otrokovega genetskega potenciala. Kakovost našega učenja je delno povezana z našim genetskim potencialom, delno pa z izkušnjami, ki jih dobimo iz okolja. Dejavniki okolja vplivajo na strukturo epigenoma – genskega »stikala«, ki kemičnim prinašalcem omogoči “vklapljanje ali izklapljanje genskega izražanja oz. ekspresije.
Profesor Lovic, nevrorazvojni znanstvenik, specializiran za učinek stresa na razvijajoče se možgane, nas opomni, da je gibanje bistvena sestavina genskega izražanja (oz. genske ekspresije), ker spodbuja sprostitev protistresnih kemikalij ali »hormonov sreče« – endorfinov, ki gene »vključijo«.
Program vadbe KindyROO/GymbaROO spodbuja dojenčke in otroke k doseganju pomembnega razvojnega zaporedja gibov, optimiziranju možganskega razvoja in pripravljenosti na učenje v šoli. Priložnosti za vajo, ponavljanje in izboljšanje kvalitete gibov omogoča integracijo primitivnih refleksov, razvoj mišičnega tonusa, zavedanja telesa, ravnotežja in drže, koordinacijo grobe in fine motorike, vzorce navzkrižnega gibanja, lateralnost, gibalno načrtovanje, časovno zavedanje, razumevanje zaporedij in obvladovanja smeri. Na vadbi KindyROO/GymbaROO urimo slušne, vidno-zaznavne in vizualno-motorične veščine, prepoznavanje besed in ker je vse izvedeno v zabavnem in varnem učnem okolju, v prostoru kar mrgoli hormonov sreče!
Vsako aktivnost na programih za dojenčke pa vse do programov priprave na šolo skrbno načrtujemo, da otrokom omogočimo razvoj trdnih temeljev za učenje in najboljših sposobnosti za začetek šolanja. Skozi ponavljajoče se gibalne izkušnje mladi možgani rastejo in vzpostavljajo učinkovite sporočilne povezave, ki izboljšajo razvoj možganov in nudijo temelje za kompleksnejše ravni učenja, kot so branje, pisanje in matematika (angleško – trije R-ji: Reading, wRiting, aRithmetic).
